Danes je praznik

Prej ni bilo tako. Prej je bilo drugače. Ne razume svoje hčerke, ki ne more preživeti. Sama je lahko dostojno živela z delom v firmi, vse zaposlene so lahko. Še njeni starši so čisto dobro živeli, ko so se z vasi preselili v mesto in začeli delati v industriji. Tudi stanovanje si je lahko kupila. V njenih časih so firme poskrbele za svoje delavce, zgradile so jim stanovanja, občina je poskrbela za pošte, banke, šole, vrtce.

Spomni se časa, ko je še vsak dan delala poln delavnik, otroci pa so bili še majhni. Nikoli ni bila v stiski, da ju ne bi mogla pustiti v vrtcu ali šoli – položnice za vrtce še niso obstajale, za šolsko prehrano prav tako ne, vse je bilo bolj preprosto. Po koncu svoje izmene ju je pobrala, ko sta bila starejša, pa sta se tako ali tako z ostalimi otroki iz naselja podila po ulicah in zelenicah. Ko se je njen starejši sin odločil, da se bo po srednji veterinarski vpisal na pedagoško fakulteto, ga je podpirala. Vedel je, da v proizvodnji prihodnosti ni, zato je poiskal svojo. V Ljubljani je lahko preživel brez njene pomoči. Hčerka je ostala z njo in po končani srednji šoli začela delati. Še danes se zanaša na njeno pomoč.

Njena starša sta se, ko sta bila povsem izmučena in oglušela od vsakdanjega težkega zvoka industrije, povsem dostojno upokojila. S svojo skromno pokojnino sta lahko preživela – v trgovini nista štela vsakega centa, kot to sama počne danes. Danes so stvari drugačne. Ko se je po nekaj več kot štiridesetih letih težkega vsakodnevnega dela v industrijski hali, ožarčeni z umetno svetlobo, zapolnjeni z ropotom šiviljskih strojev, nazadnje upokojila, je izgubila svoje dostojanstvo. Danes je zgolj obubožana starka, ki sanja o preteklosti. 

Tik po propadu Mure se je večina šivilj zaposlila v drugih podjetjih. Veliko jih je bilo blizu Italije, zato sta se z možem odločila, da se bosta preselila. Tako še danes živi na obali. Ko je največji šiviljski obrat propadel, so se morale zateči drugam, k drugim firmam, ki niso izplačevale regresov, niso skrbele zanje. A so lahko preživele s svojim delom. 

Spomni se na svoje mlajše kolegice, ki še vedno delajo. Prejšnji teden je po poročilih slišala, da nekatere mlajše kolegice, ki so se zaposlile v Ajdovščini, pred prazniki ne bodo dobile plače. Tudi lanskega regresa niso. Od njih sliši, da morajo v službo prinesti svoj toaletni papir. Da jih šef ponižuje. Da njihovo delo nima vrednosti — so samo kobile, vpete v obrat industrije, od katere nimajo nič. Sprašuje se – le kam smo prišli?

Tiho in nevidno opravi svoje podplačano delo. Goste na hodniku hotela prijazno pozdravi, nekateri ji odgovorijo, drugi se pretvarjajo, da je ne opazijo. Odklene novo sobo. Sleče posteljo, posesa, obleče posteljo, pomije kopalnico, zamenja mila za enkratno uporabo, preveri, kaj so porabili v mini baru. Nato tiho zaklene vrata in odpre naslednja.

Šefico je slišala govoriti, kako jih bo hotel odpustil in potem še enkrat zaposlil prek servisa. Na ta način bodo prišparali, ker jim ne bodo več kriti bolniških in dopusta. Pa še dalj časa bodo lahko delale za nižje plačilo.
 
Prejšnji teden so ji iz zdravstvenega doma sporočili, da se je upokojila njena osebna zdravnica. Naslednji teden bo privatno prakso odprla njena ginekologinja. Rednih pregledov v zasebni ordinaciji si ne more privoščiti. Nobena zdravnica ali ginekologinja v njenem kraju ne sprejema novih pacientov. Pred tremi meseci je bila pri zobozdravniku. Ob odhodu je na pultu pustila zadnjih sto evrov na svojem računu. Če ne bi redno dobivala plače, bi se morala odseliti – septembra ji je njen vedno nasmejani najemodajalec spet dvignil najemnino. Ne ve, kako bi čez mesec prišla brez pomoči svoje mame, ki skrbi za njenega sinčka. Če bo res hudo, se bosta s sinom pač preselila k njej. Vsaj za nekaj časa.

Včeraj so v sindikatu napovedale stavko. Upajo, da bo to dovolj. Njihovo delo ni spoštovano. So edini kolektiv sobaric, ki je še vedno zaposlen neposredno pri hotelu. Ostale so bile prisiljene, da odprejo svoje espeje in delajo prek čistilnega servisa. Vse delajo po dvanajst ur na dan. Upa, da bo stavka pomagala — ne ve, ali bo svojo majhno razbito družino lahko preživljala kot tako zvani samostojni podjetnik. Zaenkrat še lahko posluša nezadovoljne komentarje nadrejenih, prenaša žaljivke in zmerjanje. Zaenkrat je vse še znosno. Za sabo ima svoje kolegice, svoj sindikat. Do konca bodo držale skupaj. Ne zna si odgovoriti na vprašanje, kaj bo, če jih odpustijo in prisilijo v povsem prekarizirano delo.

»Veš pupa moja, ko sem še delala, smo bile delavke spoštovane.«
»Vem mama, ampak meni niti odzdravijo ne. Tudi pogledajo me ne. Kot da ne vidim vsak dan njihovega umazanega perila.«
Po dolgi izmeni v hotelu se je vrnila k mami po svojega sina. Obsedeli sta pred televizijo. Njena mama ve, da so stvari danes drugačne, vendar tega ne občuti na enak način. Še vrtca si ne more privoščiti, kaj šele, da bi jo kdo spoštoval. Saj ve, da tudi mami ni lahko, ampak ona ne razume, zanjo je bilo poskrbljeno. Verjetno je zato tako zagledana v preteklost in še vedno proslavlja vse te ostanke Juge, te praznike OF in druga slavja, kot je praznik dela. Danes ti prazniki nič ne pomenijo – še vedno jo bodo izkoriščali, njihov sindikat bo še vedno preslišan, še vedno je lahko srečna, da sploh ima službo in zaenkrat ne rabi odpreti samostojnega podjetja. 

Zakaj torej sploh še praznujemo? Sobarici ne bo nihče izplačal regresa. Ne bo dobila trinajste plače. Zaradi praznika dela ji ne bo nihče čestital – vsi so tako ali tako na morju, da bi si oddahnili od svojih napornih, zahtevnih služb v podjetjih, v bankah, v udobnih stolih pred svojimi službenimi računalniki. Vsi so tako prišli dol, na obalo, da bodo lahko uživali in pozabili na svoje delavce. Prvomajski prazniki so dobri samo za tiste, ki gredo v Poreč, da lahko zagonijo svoj letni presežek. 

Njena mama, bivša šivilja v Muri, je vsaj spoznala solidarnost. Res je, delavke so bile nekoč spoštovane. Vse so si lahko privoščile vsaj en teden dopusta, na videz so živele brez skrbi, kako bodo preživele. Ti časi so minili.

Danes je praznik. Dan, ko slavimo delavstvo. Sobarice so po stavki ostale zaposlene v Lifeclass hotelih Sava Turizma . Dostavljalci Wolta in Glova so ustanovili svoj sindikat. Začeli so s pogajanji. Delavska inšpekcija odkriva nepravilnosti v več podjetjih – sankcije zaenkrat še čakamo. 

Vendar uspehi današnjega delavskega boja in praznovanje praznika dela ne bodo prinesli sprememb. Delavci današnjega praznika ne slavijo – še naprej delajo. Ne udeležujejo se državnih ali občinskih proslav, šef jih potrebuje za pultom. Ko bo prvi maj zares dela prost dan za vse, bomo lahko verjeli, da nas na obzorju novega dne čaka boljša prihodnost. V zraku pa visi vprašanje, ali bomo ta dan dočakali.